Biologija in ekologija

Foto: Miha Krofel

O rjavih medvedih

Rjavi medved je pomemben element naravne in kulturne dediščine, ne le v Sloveniji, ampak tudi drugod po Evropi. V večjem delu srednje in južne Evrope je bil sicer konec 19. stoletja močno zdesetkan, na nekaterih območjih pa celo iztrebljen. Danes se odnos ljudi do te velike zveri spreminja. Tako se v različnih delih Evrope veliko truda vlaga v projekte okrevanja populacij medveda: v Alpah na italijanski in avstrijski strani, v Pirenejih v Franciji, v osrednjem delu Apeninov v Abruzzih, v španski Kantabriji ter v Pindosu in Rodopih v Grčiji.

Na širšem območju Dinarskega gorstva so se medvedi ohranili zaradi ustreznega življenjskega okolja – širnih strnjenih gozdov na razgibanem in nepreglednem terenu visokega krasa in tudi naklonjenosti tamkajšnjih ljudi do obstoja te vrste. Kot najzahodnejši del strnjene dinarske populacije slovenski medvedi predstavljajo pomemben vir za naravno rekolonizacijo Alp. Življenjski pogoji v Sloveniji so zelo podobni pogojem v območjih, na katerih lahko najdemo medvede oz. potencialnih območjih njihove prisotnosti v srednji in južni Evropi. Tako je strategija upravljanja z medvedom v Sloveniji pomembna tudi za druge evropske države.

Medveda uvrščamo med ranljive vrste zaradi njegovih prostorskih zahtev, oportunistične narave prehranjevanja, velike mobilnosti in očitne tolerance do prisotnosti ljudi. Od leta 1993 je uvrščen na rdeči seznam ogroženih vrst v Sloveniji, ščitijo pa ga tudi številne druge mednarodne konvencije, kot npr. Bernska konvencija.
Varovanje in upravljanje redke, ogrožene in karizmatične vrste, kot je medved, ni enostavno, saj upravljavce na vsakem koraku spremlja javnost, katere mnenja pa so v primeru velikih zveri običajno deljena. Tu postane pomembno, da odločitve upravljavcev s populacijo temeljijo na znanstveno dokazanih dejstvih, ki jim ni mogoče oporekati. Upoštevanje le-teh upravljavcem omogoča, da se lahko izognejo morebitnim očitkom. Tako vedno večji pomen dobivajo metode varstvene genetike, s katerimi lahko pridobimo številne informacije o genetskem stanju populacije, dinamiki in številčnosti populacije, spolni strukturi, disperziji ter o geografskem in filogenetskem izvoru osebkov. Na podlagi poznavanja populacije z vseh teh vidikov je mogoče bistveno boljše načrtovanje upravljanja z njo.

Ekologija medveda

Medvedi so samotarske živali. Odnosi med posameznimi osebki zlasti odraslimi, temeljijo na medsebojnem izogibanju, razen v času parjenja. Kot večina drugih velikih zveri imajo tudi medvedi velike domače okoliše in se pojavljajo v nizkih populacijskih gostotah. Samice svoj domači okoliš vzpostavijo ob materinem, samci pa dispergirajo. Domači okoliši se prekrivajo. Medvedi so lahko aktivni podnevi in ponoči. Njihova aktivnost je odvisna od okoljskih pogojev, količine hrane in od človekove aktivnosti (Swenson in sod., 2000).

Medved je oportunistični omnivor. Značilno je, da izbira hrano z največjo hranilno vrednostjo, ki mu je v danem trenutku na voljo (Kryštufek, 2003). Večji del hrane medveda je rastlinskega izvora. Zanj je najtežje obdobje spomladi, zlasti do začetka vegetacijske sezone. V tem času lahko napade oslabljeno parkljasto divjad, katere gibanje je zaradi poznega in pomrznjenega snega oteženo. Pomemben del spomladanske prehrane predstavlja tudi mrhovina – trupla živali, ki so poginile v zimskem času. Ko se prične vegetacijsko obdobje pa vse do pozne jeseni, zelo rad pase travo in uživa plodove gozdnih rastlin (dren, leska, jagode, borovnice, robide). V jeseni, ko si nabira tolščo za prezimovanje, so pomemben del prehrane plodovi gozdnega (žir, želod, kostanj, lešniki, orehi) in sadnega drevja v sadovnjakih (hruške, jabolka, slive). Beljakovinsko bogato hrano medvedu predstavljajo predvsem žuželke (mravlje, ose, čebele, lesni hrošči, minice, rilčkarji) ter njihove bube in že prej omenjena mrhovina (Krže, 1988). Priložnostno plenijo živino, zlasti drobnico. Hrano pa najdejo tudi na neurejenih smetiščih. V primerih, ko si hrano poišče na posestvu ljudi (drobnica, sadovnjaki, čebelnjaki…) in povzroči škodo, pogosto prihaja do konfliktov v odnosu z ljudmi.

Medved pozimi miruje, vendar to ni globoko zimsko spanje, kot ga poznamo na primer pri polhih. Telesna temperatura se zniža le za 2 °C. Upočasni se tudi srčni utrip in metabolizem. Ker v tem času ne uživa tekočine, se v telesu začnejo kopičiti strupeni metabolni produkti, še posebej sečnina. Dušik iz sečnine se ponovno vgradi v telesne beljakovine, ki se odlagajo v limfi (sokrvnici). Medvedovo »zimsko spanje« je dejansko le posebna oblika stradanja z možnostjo nevtralizacije strupenih metabolnih produktov (Kryštufek, 2003). Nekateri medvedi južnejših evropskih populacij so lahko aktivni tudi celo leto. Preživljanje zime v brlogu je verjetno prilagoditev na pomanjkanje hrane v zimskem času in morda tudi na kotitev mladičev, ki niso sposobni termoregulacije  (Swenson in sod., 2000).

Za medveda je značilna dolga življenjska doba (21 let je starost najstarejše evidentirane medvedke v Sloveniji (Jerina in Adamič, 2008), pozna spolna zrelost in raztegnjen reproduktivni cikel. Je poligamna vrsta. Parjenje poteka od sredine maja do zgodnjega julija. Po oploditvi se zarodki razvijejo do stadija blastociste. Nadaljnji razvoj je zaustavljen vse do poznega novembra in šele takrat pride do implantacije. Brejost potem traja še 6 do 8 tednov. Samice januarja ali februarja v brlogu skotijo 1 do 4 nebogljene mladiče, ki tehtajo okoli 0,5 kg. Mladiči odrastejo v 1,4 do 2,4 letih. Pri skandinavski populaciji, ki je najbolj intenzivno raziskovana evropska populacija, so ugotovili, da ima samica mladiče prvič med 4. in 6. letom starosti. Interval med eno in drugo brejostjo je razmeroma kratek, približno 2,4 leti (Swenson in sod., 2000).

Viri

  • Jerina K., Adamič M. 2008. Analiza odvzetih rjavih medvedov iz narave v Sloveniji v obdobju 2003-2006, na podlagi starosti določene s pomočjo brušenja zob. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
  • Kryštufek B. 2003. Sesalci – Mammalia. V: Živalstvo Slovenije. Sket B., Gogala M., Kuštor V. (ur). Ljubljana, Tehniška založba Slovenije: 595 str.
  • Krže B. 1988. V: Zveri II. Medvedi – Ursidae, psi – Canidae, mačke – Felidae. Kryštufek B., Brancelj A., Krže B., Čop J. (ur). Lovska zveza Slovenije, Ljubljana: 23-62
  • Swenson J.E., Gerstl N., Dahle B., Zedrosser A. 2000. Action plan for the conservation of the brown bear (Ursus arctos) in Europe. Council of Europe, Strassburg, France.

18. februarja, 2015 |